Ko je Ana prišla na svet, je bil res pravi praznik. Novopečena mamica jo je prvič objela ob zvoku posvečene glasbe. Njen očka pa je bil tako vesel, da se ne spomni, kdaj mu je bilo nazadnje tako lepo.
Težko pričakovano bitjece je takoj zapolnilo praznino v njunih srcih. Ta kotiček sta dolga leta hranila samo zanjo. Velikokrat sta se pozno v noč, ko nista mogla zaspati, pogovarjala, kakšna bo videti ta njuna sreča. Bo nagajiva, prijazna, zgovorna ali sramežljiva …?
Potem pa je prišla. Še celo malo prezgodaj. Njen očka je kmalu po njenem rojstvu, ko sva se srečala, rekel, da je res ljubka in zelo pridna.
Za slikanje smo se dogovorili, ko je dopolnila 18 dni. Čeprav je vse prejšnje dni pridno spala in je po hranjenju in previjanju kmalu spet zatisnila oči, je bil tisti dan drugačen.
Že začel se je drugače …
»Ponoči nismo nič kaj dosti spali,« je takoj potarnala Anina mamica, ko sem zjutraj vstopila v njihovo gnezdece. »Zdaj pa tudi še ni nič spala,« je nadaljevala.
»Uf, tole bo pa zanimivo,« sem si mislila. Moja pričakovanja, da bom fotografirala spečega in mirnega dojenčka, so se v hipu razblinila kot milni mehurček.
Nato pa sem se morala soočiti z Ano, ki tudi potem še skoraj tri ure ni zatisnila očesa. Kot bi vedela, da se dogaja nekaj nenavadnega.
Starša sta jo pestovala, se z njo smejala in jo previjala. Mamico je zamenjala za dudo in pila pri njej, nato pa malo počakala in se spet »priklopila«. Vmes smo se slikali in se smejali politim kozarcem vode in celo gostemu mangovemu jogurtu, ki se je hotel izogniti odbojniku svetlobe in je kar odskočil na tla. Očka je vse pridno pobrisal in se vmes učil še za zadnje izpite na faksu.
Astrolog je že takoj ob Aninem rojstvu pogledal v njen horoskop in napovedal , da je prišla sem zato, da bi se dokončno naučila vsega o ljubezni. Komu jo vsak dan nesebično darovati in komu pokazati pravo pot do nje.
Vso srečo na tvoji poti, draga Ana! Drobec svoje ljubezni, prosim, prihrani tudi za nas …
