Tjaša je te dni, z gledališkimi vajami, zelo zasedena. Namreč vsak dan dvakrat, vadijo za novo predstavo, ki bo na sporedu jeseni. Zato smo se dogovorile za ponedeljek popoldan. Enkrat vmes. Priljubljene igralke se verjetno najbolj spomnimo iz nadaljevanke TV Dober dan, ki se je vrtela dvajset let nazaj. Huh, toliko let je že od tega … Vmes se je Tjaša zaposlila v MGL-ju, postala mamica deklici Marli, ki je letos zaključila prvi razred, si nabrala še več igralske kilometrine in tudi kar nekaj spoštovanja vrednih nagrad.
KOT GOSPODIČNA IZ KAKŠNEGA DVORA
Ko sva jo z Ilono (ki je pomočnica urednice revije Lepota in Zdravje), za fotografiranje čakali ob cesti v Sneberjih, sem razmišljala kakšen vtis mi daje. Hmm, lahko bi jo opisala z besedami: aristokratska, uglajena, zgovorna, elegantna, mogoče smela … Kar vidim jo, kot eno izmed tropa gospodičen na kakšnem angleškem ali nizozemskem dvoru. V tipični, dolgi obleki z životcem, visokim ovratnikom ter majhnim klobučkom, kar požira knjige v zimskem vrtu in sanjari o možatem princu, ki se bo nekoč ustavil na njihovem posestvu.
Ja, pravijo, da vtise iz prejšnjih življenj prinesemo s seboj.
“ŽELEZNIKOVA, KAJ TI JE PA TEGA TREBA …”
In po graciozni drži telesa bi sklepala, da je nekoč plesala balet. Ker te osnove gibanja, ki jih telo osvoji, ne pozabi nikoli. Skoraj smo se zgrešile, ker je odpeljala kar naprej. Od traktorjev izpeljana poljska pot, ki je vodila do žitnega polja nas je pa čakala.
Ko smo se pozdravile, je namignila, da so se ji po glavi podile misli v smislu: “Železnikova, kaj ti je pa tega treba …” in skupaj smo se smejale temu znanemu pomisleku, saj nobena od nas nima več rosnih dvajset.
SPLOH NI TEČNA
Obleke je prinesla s seboj. Rekla je, da sta njeni barvi modra in bela in da oblek v barvi pudra nima. Pa da je za venčke v laseh, ki sem ji jih pokazala, že mogoče prestara. Uh in da sploh noče izpasti tečna, ha, ha. V bistvu je bila pa takrat tako simpatična, da niti pomislili nisva, da je tečna. Potem smo začeli. Veter je pihljal in ji valovil lase. Žito in njeni lasje so se stapljali v enakih barvnih odtenkih. Stala je tam sama sredi polja. S košarico cvetja v rokah in lahko bi se rekli, da smo se v mislih preselile v čas brez skrbi, ki je včasih še bil. Čas, ki sedaj ne obstaja več.
Rekla je, da ga še čaka … pravega moškega. Sorodno dušo. In, da ga kar ni in ni. Torej kje ste pogumni fantje?
