Minca je navihana dvoletnica, ki zna uveljaviti svojo voljo, kadar hoče. Ima nagajive in iskrive očke, oranžne kodrčke in majhne zobke, bele kot rižek. Danes je bil tisti dan, ko je bila dobre volje. Mamica jo je pripeljala v mesto.
Dobile smo se v Knjižnici pod krošnjami. Puščica nas je kar vabila, naj vstopimo. Nekaj umetnikov je bilo ravno med pripravami za novo razstavo. Mimo njih smo se prebile na s krošnjami prekrit vrt, stisnjen med zidove starih hiš. Fasade so pričale o preteklem času. Vsaka nova plast je prekrila staro zgodbo.
Dolga rjava klop je bila primaknjena k steni, in tudi za rože z dolgimi listi in oranžnimi cvetovi se je zdelo, da so že dolgo tam.
Tri najstnice, ki so sedele v bližini in grizljale vsaka svoj sendvič, so nas radovedno opazovale.
Iz vrečke, ki sem jo prinesla s seboj/sabo, sem potegnila dve oblekici, eno belo z rožnato pentljico in drugo svetlikajočo se v rožnatem odtenku.
Mina je zaploskala z ročicama in pokazala na belo s pentljico. Oblekla jo je, na glavo pa sem ji hitro poveznila venček iz travniškega rmana in cikorije.
»Oh, kako si lepa, kot princeska!« sva obe z mamico vzkliknili v en glas.
Dogajanje je privabilo še ostarelega umetnika, ki je hitro izvlekel telefon in vprašal, ali lahko slika našega angelčka.
Mini je bila vsa ta pozornost všeč, dovolila je celo, da ji nadenemo še drugo oblekico. Samo venček ji je prehitro »padel« z glave.
